Dolgo časa iskreno sploh nisem bil tip človeka za tehnologijo. Ta mi je bila precej tuja, predvsem v otroških letih, ko sem večino svojega prostega časa raje preživel zunaj. A z leti, predvsem tedaj, ko sem začel študirati, se je to pri meni spremenilo. Takrat so me začeli precej zanimati računalniki, programiranje in navsezadnje tudi 3d modeliranje. Pri vsem tem pa me je na koncu prav modeliranje najbolj navdušilo, saj sem se z njim začel ukvarjati vedno pogosteje. Sprva je šlo za radovednost in preizkušanje različnih programov, kasneje pa je to postalo nekaj, čemur sem namenjal vse več časa. Ugotovil sem, da me takšno delo sprošča in hkrati spodbuja razmišljanje na povsem drugačen način.

To je bilo verjetno tudi zato, ker mi je 3d modeliranje omogočalo, da sem lahko ustvaril oziroma oblikoval, kar koli sem si želel. Glede na to, da sem bil vse življenje precej ustvarjalen tip, sem v tem seveda zelo užival. Ni bilo omejitev, saj sem lahko idejo, ki sem jo imel v glavi, prenesel neposredno na zaslon in jo tam postopoma izpopolnjeval. Vsak model je bil nova priložnost za učenje, saj sem se sproti srečeval z izzivi in iskal rešitve. Prav to mi je dalo občutek napredka in me motiviralo, da sem se v 3d modeliranje poglabljal še bolj.

Pika na i pa je bila, ko sem ugotovil, da se 3d modeliranje tesno prepleta tudi s 3d tiskanjem. Takrat so se mi odprla vrata v ustvarjalnost. Kar naenkrat modeli niso več ostali le na zaslonu, temveč so lahko postali fizični predmeti. To mi je dalo popolnoma novo perspektivo in dodatno motivacijo. Danes na 3d modeliranje gledam kot na nekaj, kar združuje tehnologijo, ustvarjalnost in praktičnost. Prepričan sem, da bo to znanje v mojem življenju ostalo še dolgo časa, saj mi omogoča, da ideje spreminjam v resnične oblike.