Nekaj časa nazaj sva se s punco odpravila v hribe. Za naju je bilo to vedno precej prijetno, saj sva oba velika navdušenca hoje v hribe. Ampak takrat se nama je čisto nepričakovano pripetila ena reč. Ko sva bila na vrhu ter se začela odpravljati nazaj do izhodišča, je kar naenkrat prišla manjša nevihta. Ta ni bila spet tako nevarna sama po sebi, a sva morala vseeno hitro najti zatočišče, saj je hoja v takem vremenu precej nevarna. Ko se je vse skupaj umirilo, pa sva se lahko končno odpravila nazaj dol. A kmalu naju je ujela tema.

Takrat sva postala kar malo panična, saj je hoja v hribih po temi zelo nevarna, ker se težko orientiraš. Takrat pa sem bil še kako vesel, ko sem vedel, da se v mojem nahrbtniku nahaja naglavna svetilka. To sem namreč vedno vzel s seboj, za vsak slučaj, a sem jo takrat prvič rabil. V paniki sem odprl nahrbtnik in zagledal kar dve takšni svetilki. Te sva si nastavila okoli glave, oziroma čela, ter se začela spuščati.

Tedaj sem pa tudi opazil, kako je dejansko praktična naglavna svetilka. Najboljše je bilo to, da si imel proste roke, kajti svetilka je bila seveda na glavi. Zaradi tega sva lahko brez težav premagovala teren, saj je na določenih predelih malo drselo, zaradi dežja in je bilo zato bolje imeti proste roke, da se kam primeš. Poleg tega mi je bilo zelo všeč tudi to, da je naglavna svetilka vedno svetila tja, kamor sem gledal. Na primer, pri ročnih jo moraš vedno usmerjati v pravo smer. Tukaj pa to ni bilo potrebno, saj je bila nameščena na tako mesto, ter sveti v smer pogleda.

Zaradi te svetilke sva lahko nato res prišla nazaj do izhodišča in do avta, kljub temu, da naju je že ujela tema. Zato sem še kako vesel, da sem jo vzel s seboj. Za vse prihodnje ture sem si dal navado, da pred odhodom preverim baterije in jo spravim na vrh nahrbtnika – varnost v gorah je na prvem mestu.…