Kako izgleda test sluha pri hišnih ljubljenčkih in kako pomagati psu, ki slabše sliši

V zadnjih letih naše okolje močno spodbuja inkluzijo in trudimo se premakniti pogled iz nas samih ter zagotoviti enakovredno vključenost in pravične pogoje tudi za ljudi, ki se srečujejo s težavami sluha. Velikokrat pa pozabimo, da lahko težave sluha prizadenejo ne le ljudi, ampak tudi naše zveste spremljevalce, kot so recimo psi. Medtem ko nam ljudem vid pogosto predstavlja dominantno čutilo, je pri psih to sluh, na katerega se zanašajo pri komunikaciji, učenju in orientaciji v prostoru. Skladno s tem lahko test sluha opravimo tudi pri našem štirinožnem kosmatincu ter mu, če je potrebno, zagotovimo ustrezno podporo, ki mu bo omogočila polno življenje.

Kako izgleda test sluha pri hišnih ljubljenčkih in kako pomagati psu, ki slabše sliši

Zakaj se sluh pri psu poslabša?

Izguba ali poslabšanje sluha se pri psu sprva kaže v obliki subtilnih sprememb, kot so recimo slabša odzivnost na klic, težje prebujanje ali zmanjšano odzivanje na znane zvoke. V primeru opaženih težav se priporoča test sluha, ki lahko pokaže na naslednje razloge:

  • starostne spremembe,
  • prirojene okvare,
  • vnetje ušesa ali poškodbe ušesa,
  • genetski dejavnik. 

Kako izgleda test sluha pri psu?

Pri pregledu se uporablja test sluha, imenovan BAER (Brain Auditory Evoked Response). Ta test sluha meri električno aktivnost v možganih, ki nastane kot odziv na zvočne dražljaje. Izvajajo ga veterinarji v specializiranih klinikah. Poleg tega lahko veterinar uporabi tudi metode opazovanja odziva psa na zvoke različnih jakosti in smeri.

Kako podpreti naglušnega psa?

Če smo opravili test sluha pri svojem ljubljenčku in so rezultati pokazali na slabši sluh, lahko našemu kosmatincu pomagamo na več načinov. Gre predvsem za manjše prilagoditve, ki pa bodo močno olajšale življenje in udobje naših ljubljenčkov. Imejmo v mislih, da je naglušen kužek v vseh pogledih še vedno čisto normalen kuža, ki le nekoliko drugače zaznava svet okoli sebe. Pomagamo mu lahko z:

  • uporabo vizualnih signalov, namesto glasovnih ukazov,
  • dosledno rutino,
  • vibracijskimi ali svetlobnimi signali,
  • izogibanjem nenadnih dotikov,
  • varnim okoljem na sprehodih.